Zdi se nam, da smo komaj dobro začeli z delom in se vsaj približno navadili na afriško angleščino in nenavadna imena, ko smo se naenkrat zavedeli, da smo že kar na polovici naše odisejade. Delo v kliniki, pospravljanje, kuhanje, pomivanje, outreachi, nabava v mestu, naročanje zdravil… zapolnijo naše dneve do te mere, da niti dobro ne vemo kdaj se en dan prevesi v drugega in tedni v mesec. Tako kot povsod, kjer se ljudje ustalimo (pa čeprav začasno) se razvije nekakšen ustaljeni ritem vsakdana – celo v eksotični Afriki. Priznamo, da si kdaj pa kdaj po tihem želimo malo več vznemirljivih prizorov, na primer, da bi na naši terasi živel miroljuben lev, na kuhinjskem oknu pa bi sedel šimpanz in nam kazal jezik, medtem ko bi prijazna žirafa obirala avokado za kosilo. No, zaenkrat živalskega zavetišča še nismo odprli, nam pa adrenalin po žilah požene kakšna urgenca, ko v temi le pod svetlobo iz čelke šivaš rano na glavi in nastavljaš venski kanal.

Operacija v temi

Operacija v temi

 

Deratoloških primerov je res veliko - primer velikega koloida.

Dermatoloških primerov je res veliko – primer velikega keloida (brazgotina).

Prejšnji ponedeljek smo vse zaposlene v kliniki povabili na piknik s katerim smo hoteli vsaj približno pričarati vzdušje vsem bralcem zelo dobro znanega slovenskega piknika. Čevapčičev sicer nismo dobili – mleto meso je tu namreč približno tako težko dobiti, kot pri nas biftek na silvestrovo brez predhodnega naročila. Tako smo se zadovoljili s polovico pujsa, ki se je le nekaj ur prej še srečno sprehajal po ugandskih travnikih. Vse to smo lepo razrezali, začinili in spekli na žaru, Ana pa je del pujsa porabila za odlično kotlovino. Zraven smo spekli tudi kokoš, ki je prišla na piknik še živa, na koncu pa pristala v naših želodčkih. Povabljenci so bili nad gostijo navdušeni in so se nam še cel teden zahvaljevali za tako dobro pripravljeno hrano. Ana je celo s strani vodje klinike – Edvarda dobila ponudbo za delo kuharice pri njemu doma. Precej prepričani smo, da te drastične prekvalifikacije ne bo naredila, je pa obljubila naši bandi, da nam bo na otočku še naprej pripravljala dobrote.

 

Mesnica po Ugandsko

Mesnica po Ugandsko

 

Tete Pehte iz Bwame

Tete Pehte iz Bwame

 

Kekci iz Bwame

Kekci iz Bwame

 

Ana z Ronaldom in mamo Ronald

Ana z Ronaldom, Fortunate in ograjo :)

 

Ana med pripravo kotlovine

Ana med pripravo kotlovine

 

Bogdan in Jure = žar mojstra

Bogdan in Jure = žar mojstra

 

Zadnji vzdihljaji kokške

Zadnji vzdihljaji kokoške

 

Ples ob ognju

Ples ob ognju

Zgodila se je tudi prva malo resnejša poškodba. Pri igranju odbojke si je Bogdan zvil gleženj. Kljub poškodbi se je odločil da ne bo zamudil niti dneva na kliniki. Tako je delal v lekarni in vse ostale člane živciral z večkratnimi klici na pomoč, ko nas je iz svojega (pre)stola pošiljal po zdravila in v skladišče. Gleženj naše »princeske« je sicer vsak dan malo manj zatečen in malo bolj gibljiv in le še vprašanje dni je, kdaj bo izginil tudi naziv »princeske«. No, vsaj do naslednje poškodbe ali bolezni ;).

Princeska na zrnu graha

Princeska na zrnu graha

 

Bogdan pred kliniko

Princeska pred kliniko

V sredo smo Jana, Jure in Tjaša odšli na outreach v šolo za otroke s posebnimi potrebami, ki je od klinike oddaljena približno uro in pol. To šolo je tako kot kliniko v kateri delamo ustanovila humanitarna organizacija Edirisa UK. Šolo obiskujejo otroci s cerebralno paralizo, Downovim sindromom, otroci brez udov, mentalno prizadeti, gluhonemi ter slepi in slabovidni. Veliko izmed teh otrok na šoli tudi živi, saj so se jim starši odpovedali. V Afriki pogosto za takšne otroke v mnogočlanski družini ni prostora, niti denarja. Sporazumevanje je bilo nekoliko težje, vendar smo s pomočjo njihovih učiteljev uspeli pomagati in oskrbeti 70 pacientov. Med njimi so bili nekateri precej pogumni, drugi pa zelo sramežljivi in prestrašeni. Pogled na muzunguta (belca) je namreč v teh krajih že za zdravega odraslega domačina nenavaden.

Cesta, ki vodi do šole, je bila vse prej kot ugodna za osebna vozila. Posledično smo se precejšen del poti vozili s svetlobno hitrostjo 10 km/h.

Cesta, ki vodi do šole, je bila vse prej kot ugodna za osebna vozila. Posledično smo se precejšen del poti vozili s svetlobno hitrostjo 10 km/h.

13711512_10209967675411825_1841418929_o

13709639_10209967675971839_339614130_o

Ta teden se je vrnila domov ena članice odprave – naša specializantka interne Katja Jerenec, saj je morala nazaj v službo. Katja se je naši bandi pridružila zadnja, mi pa si ne znamo predstavljati, da je ne bi bilo z nami. Še en teden po njenem odhodu se nam zdi, da nekdo manjka. Katka, res smo veseli, da si se odločila, da boš naš »senior doctor« in da si žrtvovala svoj dopust za to, da si pomagala pacientom in nam, mlajšim kolegom. Upamo, da bo vrnitev v službo in v Slovenijo lepa, gladka in zanimiva. Pošiljamo ti naše muzungaste, s strani vseh zaposlenih na kliniki pa tudi mučigaste pozdrave!

Pa tale mali škratek ti tudi pošilja pozdravčke.

Pa tale mali škratek ti tudi pošilja pozdravčke.

Pa še nekaj pomembnega se je zgodilo ta teden: pripravili smo si prvo pico v Afriki. Po ogromnih količinah lokalne hrane – zelja, krompirja in fižola, smo bili vsi že precej željni nečesa nekoliko bolj dekadentnega (vsaj iz vidika domačinov). Tako smo nakupili vse sestavine, ki se jih tu pač da dobiti in si pripravili pice kar v ponvi. Mogoče pripomore k temu, da so se nam zdele fantastične, dejstvo da že dolgo nismo okusili kakšne druge. Je pa tudi domačin Ronald rekel, da je zelo, zelo, zelo dobra – kar pa tudi nekaj šteje (pa pozabimo na dejstvo, da je bila to šele tretja pica v njegovem življenju).

Njami

Njami

Tako dragi naši – zagotovo so se vam zdaj pocedile sline, ko se vam je v mislih prikazala slika velike sočne pice iz krušne peči. Zato stecite do prve picerije in si jo privoščite – zase in za nas.

Pa dober tek!

P.S. A kdo ve kaj je to?

Odgovor sporočimo v naslednjem blogu.

Odgovor sporočimo v naslednjem blogu.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja