Pa smo tu – na koncu. Hočeš ali nočeš, se na tej točki pojavi težnja po retrofleksiji. Je bilo naše delo uspešno? Smo pomagali komu izboljšati kvaliteto življenja? Smo pridobili nova znanja? Smo prispevali vsaj delček k boljšem zdravstvu v Afriki?

Verjetno ne bomo nikoli zares izvedeli pravega odgovora. Zavedamo se, da trije meseci na afriški kliniki ne pomenijo velike spremembe za prebivalce, za katere pomanjkanje vode, higiene, elektrike, včasih celo hrane predstavljajo del vsakdana.

Pa naj vseeno povzamemo naše delo. Oskrbeli smo skoraj 5000 pacientov na kliniki, odšli na 6 outreachev (terensko delo v vaseh), kjer smo pregledali okrog 700 pacientov. Kliniko smo založili z zdravili in sanitetnim materialom ter naprej napotili, plačali zdravljenje in preiskave okoli 300 bolnikom. Plačali smo močno potrebno popravilo motorja za čoln, popravili elektriko na kliniki, uredili električno napeljavo, vodovod in pleskanje porodnišnice, ki bo posledično končno začela služiti svojemu namenu, saj je do sedaj zaradi pomanjkanja financ ostala nedokončana.

Na globalnem nivoju naše delo ne bo vidno. Ne bo opevano s strani časopisov, ne bodo posneti filmi in ne bodo se spremenile številke preživetja in obolevanja Ugandčanov. Se bo pa vsaj za malenkost izboljšala zdravstvena oskrba prebivalcev jezera Bunyonyi, ki bodo zašli na kliniko Bwama in dobili zdravila, ki jih potrebujejo za zdravljenje, denar pa bodo tako lahko porabili za šolanje otrok in hrano.

Čas je torej, da pospravimo stetoskope v nahrbtnike in se poslovimo od otoka, ki je bil čudovit dom, stran od doma zadnje tri mesece. Iz Afrike odhajamo polni novih spominov, vtisov, znanj, prijateljstev ter z željo, da se čez leta vrnemo. A takrat upajmo v deželo, kjer bo odvisnost od pomoči zahodnega sveta le še bežen spomin.

 

Vaši Tjaša, Ana, Jana, Andreja, Katja, Jure in Bogdan

 

viber image

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja