Vsak izmed nas in vas ima verjetno nekoliko drugačno predstavo  o tem, kako izgleda življenje na črni celini. A od daleč se stvari pogosto zdijo precej drugače kot takrat, ko se jim približaš. Tako smo se odločili, da vam povemo naš pogled na stvari od čisto blizu.

Komentar avtorjev: Vsa opisana dejstva so napisana na podlagi naših izkušenj in občutkov, na omejenem delu Afrike, zato bi bilo vsakršno posploševanje neprimerno. Spodnja dejstva služijo zgolj za zabavo naših bralcev in naš spomin.

Torej, fun facts:

Čas je tu res relativna zadeva. Na avtobusni postaji nihče ne ve kdaj točno je odhod avtobusa ali prihod. Tudi odpiralni časi so bolj okvirni, zato se trgovine odprejo tam nekje med osmo in deseto uro zjutraj, zaprejo pa mogoče ob osmih, mogoče ob devetih zvečer. In nikakor nikomur ni jasno zakaj kompliciramo, ko želimo zares točen odgovor, v stilu: »Avtobus odpelje iz postaje 7:30.«

Ko povprašaš Ugandčana ali misli, da bo deževalo – je odgovor vedno enak, ne glede na to koga vprašaš: »Yes, for sure. Not today, probably not tomorrow but any day from now.« (»Ja, zagotovo. Danes ne, jutri verjetno tudi ne, ampak prej ali slej.«)

Cene so vedno in povsod predmet pogajanja in se nižajo obratnosorazmerno z barantalčevo vztrajnostjo in odločnostjo.

Po cesti se večinoma vozijo motorji imenovani boda boda. To so moto-taksiji, ki se jih v večini poslužujejo le domačini, saj veljajo za precej nevarna prevozna sredstva, čemur vzrok so predvsem vozniki pod vplivom alkohola, neuporaba čelad, prašne in neurejene ceste ter precej kaotična organizacija prometa.

Prepoznavni boda boda in taksi avtobus v ozadju

Prepoznavni boda boda in taksi avtobus v ozadju

Ležeči policaji so tu zelo pogosti in zelo ergonomsko neugodni. Razporejeni so namreč v skupinah po pet. Če v kombiju sediš na zadnjih sedežih, ti premeče vsa vretenca in če imaš res srečo, dobiš še buško na glavi.

Življenje ob jezeru je v Sloveniji označeno za precej idilično. Sploh Evropejci ob jezerih takoj naredimo plaže in različne vodno-športne parke, da se lahko v poletnih mesecih namakamo v naravnih bazenih. Domačini tu ne gojijo enakih čustev, saj večina sploh ne zna plavati, kljub temu, da je glavno prevozno sredstvo »Jezercev« drevak.  Sploh jezero Bunyonyi jim predstavlja nerešljivo uganko, saj znanstveniki še danes ne poznajo točne globine in nastanka otočkov. Tu sta priskočila na pomoč Bogdan in Jure, ki ravno razvijata teorijo o plavajočih otokih. Ko bo teorija do potankosti razvita, jo bomo objavili na blogu (seveda le, če bo prestala recenzijo s strani ženskega dela odprave).

Drevak - glavno prevozno sredstvo

Drevak – glavno prevozno sredstvo

Pred bankami in vsemi uradnimi stavbami so močno oboroženi oslužbenci, ki se s svojimi brzostrelkami sprehajajo naokrog lahkotno kot Rdeča kapica na poti k babici. Ob tem belčki seveda strmimo s strahom in se paničo sprašujemo, če se morda pripravlja kakšen državni udar, medtem ko domačini mirno nadaljujejo svojo pot.

Oboroženec v ozadju rad dela selfije :)

Oboroženec v ozadju rad dela selfije :)

A veste kako nas že od malega učijo o rasni enakopravnosti in opozarjajo k čim redkejši uporabi besede črnec in variacij te besede? Po drugi strani nas belčke tukaj beseda »Muzungu« (belec) spremlja na vsakem koraku. Nihče niti pomisli ne, da bi morda bila ta beseda politično ali rasno sporna.

Muchiga & Muzungu

Muchiga & Muzungu

Vzgoja otrok je precej drugačna kot pri nas. Otroci se morajo tu precej zgodaj spremeniti v odrasle. Tako že pri petih letih pomagajo pri gospodinjenju, skrbi za mlajše bratce in sestrice, delu na polju in celo v kamnolomu.

Oče in sin

Oče in sin

Kokoši so tu dokaj pogoste, vendar pa domačini jajca največkrat ne zadržijo zase, temveč jih raje prodajo. Jajc v večini namreč ne znajo pripraviti. Če kakšen jajček vendarle ostane doma, ta pripada glavi družine – očetu ne ozirajoč se na beljakovine potrebne otroke. Če pri kmetu naročiš kuro za žar, dobiš na dom živo kokoško, ki veselo leta po travniku dokler je ne ulovijo roke kuharja. Sledi skubeljenje, čiščenje, razkosanje in šele potem začimbe in pečenje. Ja, priprava piščančjega zrezka na žaru je tu precej bolj zapletena kot doma. Izkušeni kuharji od zadnjega kokodajsa do dišeče pečenih bedrc potrebujejo kake pol ure.

Drugič, Ronald in piščanec

Drugič, Ronald in piščanec

Najpomembnejši vir prehrane in pijače na ruralnih področjih zahodne Ugande je sorgum. Koruzi podobna rastlina iz katere domačini pridelujejo posho, ki je skupaj s fižolom glavni sestavni del dobesedno vseh šolskih kosil. Vsaj polovica pridelka, ki lokalo obsega 90 % otoka Bwame, pa se porabi na račun proizvodnje glavne alkoholne pijače prebivalstva, obushere. Pijača na pogled izgleda kot frutek, po okusu pa kot skisan frutek. To pijejo na dnevni bazi skoraj vsi, od 1 letnih otrok do starejših Mukak in Muzejev. Posledično prihajajo na našo kliniko s pritožbami za bolečinami v zgornjem delu trebuha ali nepojasnjenim bruhanjem otrok, ko se prenehajo dojiti.

Boko usred Sorghuma

Boko sredi Sorguma

Stranišča si zaslužijo svoj odstavek, saj smo prve dni imeli precej težav z navajanjem nanje. To je ponavadi zaprt ali odprt prostor velik 1×2 m z luknjo na sredini in breznom navzdol. Spretnost ciljanja tarče je tu velikega pomena za vzdrževanje higiene. Kljub skoraj dvo-mesečnemu treningu, nam ciljanje včasih še vedno povzroča težave. Hvala bogu za varikino, v Ugandi poznano pod zloglasnim imenom Jik!

Komunalna podjetja tu ne obstajajo. Zelo redko in samo v večjih  mestih naletiš na kakšen smetnjak. Drugače se biološki odpadki uporabijo za hranjenje prašičkov, vse ostale smeti pa se zakurijo. Seveda se za podkurit uporabi plastika, ki gori kot šus.

Slika je simbolična :p

Slika je simbolična :p

Zadnji vendar ne poslednji odstavek bomo namenili zanesljivim in ekspresnim mobilnim operaterjem. Ti vedno poskrbijo za to, da ti dodatno posivi kak las. Ko stopiš v glavno mobilno poslovalnico v Kabalah, te izza pulta naveličano ujamejo oči prodajalke, ki si ravno lakira nohte. Z gibi v počasnem posnetku in polomljeno angleščino ti postreže svoje usluge, ki so neizogibne ravno v tolikšni meri kot je neizpodbitno dejstvo, da ti bo obisk vzel najmanj kako uro življenja.

Ena izmed poslovalnic omrežja MTN

Ena izmed poslovalnic omrežja MTN

Teh nekaj opažanj se nam je zdelo najbolj zanimivih in tako potrebnih omembe. Seveda pa smo odprti za vprašanja radovednih bralcev. Ta lahko zastavijo v komentarju pod objavo, mi pa se bomo potrudili in jim poizkusili čim natančneje odgovoriti, seveda po afriškem času.

Out

Out

Pozdravček, vaša Banda Uganda

This article has 3 comments

  1. Tilen Zamuda Reply

    Banda Uganda, z veseljem spremljam vas blog in se z vecjim veseljem vase delovanje, primere in prosti cas. Dobro tudi zacinite zapise :) kako pa je kaj stanje v Ugandi (politicno nekorektno vprasanje)? Kako ste kaj vi posamezniki/druzba, ugotovitve, zivljenjska razmisljanja (ne morem mimo nekorektnih vprasanj : )

    Lepe pozdrave, drzte se, se vidimo!

  2. BandaUganda Reply

    Zdravo Tilen!
    Najprej oprosti za zelo pozen odgovor…sklicujemo se na afriški čas in seveda na rahlo pozabljivost članov naše bande.
    Res nam veliko pomeni, da uživaš v spremljanju naših dogodivščin. Kot starosta odprav v Afriko tudi veš s kakšnimi problemi se najpogosteje srečujemo. Tako da hvala za tvoje vprašanje!
    Prvič bomo poizkusili čim bolj PC-jevsko odgovoriti na vprašanje o politični situaciji v Ugandi. Tukajšnji predsednik je na oblasti že dobrih 20 let, zakon o zaporednosti mandatov (iz 2 na neskončno) pa je spremenil tam nekje v začetku 21. stoletja. Je tudi lastnik glavnih multinacionalk in ostalih korporacij v Ugandi. Na zadnjih volitvah, tik pred našim prihodom, je bilo veliko govora o prirejanju rezultatov in drugih obtožbah s strani predsednikovega glavnega protikandidata, ki je sedaj prvi v opoziciji v državnem zboru. Ti. drugi je tudi zelo priljubljen v Ugandi, saj prireja veliko zabav. Po volitvah je bil nekaj časa zaprt.
    Mnenja lokalnega prebivalstva glede politične situacije so deljena. V našem okolju pogosto vidiš ljudi z rumenimi majicami in podobo predsednika. Če se s to majico pojaviš v glavnem mestu Kampali, pa bojda fašeš batine. Politično situacijo dobro lahko oceniš, ko vidiš da ljudje nimajo obveznega zdravstvenega zavarovanja, primanjkuje javnega transporta, o komunali in obilici policajev in varnostnikov je bilo govora v zgornjem tekstu, tudi. Po drugi strani pa tu za gradnjo ne potrebuješ gradbenega dovoljenja, le zemljo da si zgradiš kar hočeš.
    Mimogrede smo bili deležni predvolilne kampanije za lokalnega župana nove regije v naši bližini. To izgleda nekako takole: po cesti se pripelje tovornjak z desetimi woofer-ji, kjer na dober bit raper poziva ljudi k voljenju. Ostali na tovornjaku in še 10 vozil za njim pa plešejo, trobijo, vriskajo in zganjajo direndaj. Kdo na koncu zmaga, nihče ne ve, mislimo pa si da tisti, ki priredi boljši žur.

  3. BandaUganda Reply

    Sledi še odgovor na vprašanje o tem kako sodelujemo kot posamezniki v skupini, ki je prvič nekje skupaj za 3 mesece in seveda o nekaj naših nazorih.
    Večina od nas je skupaj že od prvega letnika fakultete. Jana in Ana sta kot rit pa srajca, Tjaša, Bogdan in Jure pa smo ostali dobri prijatelji po razpadu skupine v prvem letniku. Naše družbe so se tekom študija prepletale, združeval nas je akademski pevski zbor, društvo študentov medicine, tutorstvo, kjer smo en drugega dodobra spoznali. V zadnjem letu smo se še dodatno zbližali, ko smo skupaj preživeli večino prostega časa. Tudi ostali dve članici, Andreja in Katka sta prilagodljivi osebi tako, sta se dodobra vključili v našo noro družbo – nastala je Banda Uganda.
    Tu, na licu mesta, je situacija dokaj podobna tisti doma:
    – Ana je vedno zelo striktna in pogosto razlog da se tu v Afriki kaj tudi naredi. Sicer pa prava mati, pozorna, nežna in seveda popustljiva.
    – Jana je premišljena in skrbi, da se v skupini pravilno odločamo. Pa še dobro musko posluša!
    – Tjaša se pogosto obnaša še odgovorneje od Ane. Zelo rada ima stvari pod nadzorom, s čimer prepreči nič koliko nelagodnih presenečenj. Ob tem je še zelo prikupna, ko se jezi na provokacije moškega dela skupine.
    – Boko je znan po svoji zagretosti, vedno pride stvarem do dna in ima Bwamo v malem prstu. Je glavni ribič, glavni kurjač in glavni hišnik.
    – Jure poskrbi, da napete situacije postanejo sproščene in da je prosti čas toliko bolj zabaven.
    – Katka, ki je na žalost ni več med nami (vrnila se je nazaj v Slovenijo), je bila najbolj pridna in hvaležna od vseh. Vedno zadovoljna s situacijo in redko nervozna, je prevzela večino odgovornosti za pereče odločitve, ki smo jih sprejemali.
    – Andreja pa je s svojim znanjem in odločnostjo glavno vodilo pravilnega delovanja v kliniki. Je tudi zelo delavna in vse zrihta.
    Ko vse te ljudi za 3 mesece zapreš na otok je produktivnost na vrhuncu. Ni minute, da se nekaj ne bi počelo. Pogosto se tudi sporečemo in malce ujezimo vendar si vse takoj tudi povemo in razčistimo. Glavno načelo je, da držimo skupaj kot skupina in kot skupina pridemo do dna prav vsem nasprotovanjem.
    To je nujno potrebno, da skladno sprejemamo odločitve, ki se tičejo tako nas kot domačinov. Ti hitro vedo, h kom pristopiti da dosežejo svoje. Po nekaj začetniških napakah smo se odločili in to polagamo na srce vsem naslednikom, da se, preden karkoli obljubimo ali rečemo, posvetujemo s skupino. Ker nazadnje, tu smo mi in tu so oni – kar spoznaš, ko nekaj časa bivaš daleč od doma.
    Lp iz Ugande

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja